4. razstava slikarskih del Novega kolektivizma: Plakatiranje prepovedano!

NOVI KOLEKTIVIZEM: Plakatiranje prepovedano!

Pred nami so kulturni plakati umetniškega kolektiva Novi kolektivizem, nastali ob različnih priložnostih večinoma v zlatih časih kulturnega plakata na Slovenskem, to je od sredine osemdesetih do sredine devetdesetih let dvajsetega stoletja. Večji del razstavljenih plakatov je gledaliških plakatov, kar predstavlja posebno močno skupino kulturnih plakatov, poleg teh pa so na ogled še filmski in glasbeni plakat ter plakata v počastitev umetnikov Srečka Kosovela in Toulouse-Lautreca. Vsi razstavljeni plakati so vezani na specifičen kulturni dogodek, ki ga na svojevrsten način naslavljajo. Če od oglaševalskega (reklamnega, propagandnega) plakata, bodisi tržnega bodisi političnega, naročnik pričakuje čim bolj nedvoumno posredovano osrednje sporočilo, ki vabi k nakupu oziroma politični podpori, forma kulturnega plakata dopušča visoko stopnjo ustvarjalne avtonomije. Kulturni plakat je sicer vezan na kulturni dogodek, toda v primerjavi z oglaševalskim plakatom je lahko mnogo bolj odprt v svoji sporočilnosti. Kakovost kulturnega plakata lahko pravzaprav merimo ravno v nasprotnem učinku kot pri oglaševalskem plakatu, to je v tem, da ne zapira, oži in zamejuje, temveč da odpira pomenske razsežnosti, da jih lahko celo dodaja izvirnemu dogodku, na katerega vabi. Novi kolektivizem ravno v tem dosega izjemen ustvarjalni preboj, ki je včasih naročnika presenetil do te mere, da je celo prepovedal plakatiranje že natisnjenega plakata, kot je primer plakata za predstavo Punce in pol Caryl Churchill. V. d. umetniškega vodje SNG Drama ni našel razumevanja za vključitev politika Winstona Churchilla, ki ga sama drama sicer ne tematizira, na plakat, kar je doprineslo umetniški presežek plakata glede na dramo.

Novi kolektivizem je v osemdesetih letih nastopil kot oddelek večjega umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst, pristojen za oblikovanje. Ta čas je znani ameriški teoretik umetnosti Arthur C. Danto poimenoval čas »po koncu zgodovine«, ko lahko vsak umetnik dela, kar hoče, pri tem pa noben stil ali umetniška usmeritev nista več obvezna ali pomembnejša od drugih. Zato se umetniki od tedaj nomadsko sprehajajo po zgodovini in po različnih kulturnih okoljih, od visoke umetnosti do popularne tržne kulture, od ljudske do politične kulture, ter najdene elemente na različne načine kombinirajo, rekombinirajo ali postavljajo na novo. Tehnika eklekticizma je za Novi kolektivizem bistvena. Obenem je v osemdesetih letih za njih kot oddelek Neue Slowenische Kunst značilno navdihovanje pri retoriki politične propagande, po možnosti tiste, ki v danem prostoru še posebej učinkuje. Pri tem evocirajo kolektivni spomin, vendar ga ne gradijo, temveč raje razgrajujejo. Umetnost tukaj ni v službi politike. Označevalci, ki so uporabljeni, običajno ne vodijo do označencev, s katerimi so bili povezani v sistemih, iz katerih so bili vzeti. Dekontekstualizirani elementi namesto tega raje stopijo v nove, nepričakovane povezave in tvorijo povsem nove sestave pomenov ali nesmislov. Ko se logika izvornega pomenjanja razbije in se izvorni označenec umakne, se namesto njega lahko ponudi drug pomen, ki morda z danim označevalcem še ni bil povezan v nobenem znanem sistemu, ki lahko prihaja iz povsem drugačnega konteksta in ki morda v novi kombinaciji tudi ne prinaša pomenskega smisla. Kajti ni nujno, da so vsi pomeni vselej določljivi in dokončni. Nasprotno, plakati Novega kolektivizma so zasnovani prav kot pomensko zdrsljivi.

Toda najverjetneje ne gre za golo naključnost izbora elementov, temveč za premišljeno razvejanost, v kateri se apologija umetnosti prepleta z aluzijami na različne družbenopolitične ideje ali prepovedi. V tem svetu umetnosti se srečujejo zgodovinske osebnosti, pop art, sots art, antične mitologije, avantgardna in klasična umetnost, socialistična umetnost, politične ideologije, hrana, erotika in pornografija – vse naenkrat. Čeprav gre pri tem pravzaprav za življenje v vsej svoji diahroni in sinhroni zapletenosti – ali pa prav zato – so nekateri namigi za družbo, ki so ji ponujeni na ogled, včasih sprejemljivi, drugič pa morda neznosni.

Dr. Polona Tratnik

 

O avtorju

Avtor razstave je Novi kolektivizem, ki je bil ustanovljen leta 1984 kot oddelek za grafično oblikovanje gibanja Neue Slowenische Kunst. Njegovi člani so Darko Pokorn, Roman Uranjek (IRWIN), Miran Mohar in Dejan Knez. Novi kolektivizem uporablja metodo retroprincipa, ki pomeni električno poseganje v relevantne motive in njihovo reintrepeacijo.

Novi kolektivizem je v osemdesetih letih nastopil kot oddelek večjega umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst, pristojen za oblikovanje. Ta čas je znani ameriški teoretik umetnosti Arthur C. Danto poimenoval čas »po koncu zgodovine«, ko lahko vsak umetnik dela, kar hoče, pri tem pa noben stil ali umetniška usmeritev nista več obvezna ali pomembnejša od drugih. Zato se umetniki od tedaj nomadsko sprehajajo po zgodovini in po različnih kulturnih okoljih, od visoke umetnosti do popularne tržne kulture, od ljudske do politične kulture, ter najdene elemente na različne načine kombinirajo, rekombinirajo ali postavljajo na novo.