Ustanovitev in ustava Republike Slovenije
Vrsta predmeta
Študijski program in stopnja
Jezik poučevanja
slovenščina
Predavanja | Seminar | Vaje | Druge oblike študija | Samostojno delo | ECTS |
---|---|---|---|---|---|
40 | 30 | 80 | 6 |
Pogoji za vključitev v delo oz. za opravljanje študijskih obveznosti:
Vpis v ustrezen letnik dodiplomskega študijskega programa.
Vsebina
- Predmet posreduje znanja »zgoščenem« zgodovinskem času petletnega obdobja 1987 – 1992, znotraj katerega so potekali trije temeljni državotvorni procesi: demokratizacija, odcepitev od Jugoslavije in sprejem ustave,
- Obdobje snovanja temeljnih programskih idej osamosvojitve Slovenije, ter njene demokratične in ustavne ureditve; točki programske zgostitve: nacionalni program 57. številke Nove revije, Pisateljska ustava – 1986-90
- Formiranje političnega pluralizma na podlagi svobode združevanja, tudi v politične stranke; točka prehoda: prve svobodne večstrankarske volitve v slovensko skupščino aprila 1990,
- Osnovna funkcija volilnih sistemov je zagotavljanje nemotenega delovanja in legitimnosti političnih sistemov. Izbira določenega volilnega sistema pomembno vpliva na oblikovanje in značilnosti strankarskega sistema. Vplivi in posledice izbire različnih volilnih sistemov so ožjem pomenu tudi ključnega pomena za sestavo in način delovanja parlamenta in za politično življenje oz. kvaliteto demokracije v državi nasploh. M. Duverger, en zgodnjih proučevalcev volilnih sistemov, je ugotavljal, da naj bi večinski sistemi bolj težili k vzpostavljanju dvostrankarskega sistema, medtem ko proporcionalni sistemi težijo k vzpostavitvi večstrankarskega sistema. Pri tem ima pomen tudi višina volilnega praga, saj lahko v primeru nižanja pride do vključevanja irelevantnih strank, v primeru višjega praga pa je nevarnost, da del volivcev ostaja brez glasu. Slovenija je v obdobju prehoda v demokracijo med ustavnimi izbirami (constitutional choices) izbrala proporcionalni sistem z nižjim volilnim pragom (4%), ki omogoča vstop v Državni zbor večjemu številu strank. Med posledicami te izbire je velika fragmentiranost strankarskega prostora in samega Državnega zbora …
- V razmerah proporcionalnih volilnih sistemov, kjer na volitvah nobena stranka ne dobi absolutne večine glasov, se morajo stranke med seboj povezati v delujoče večinske koalicije. Teorije oblikovanja strankarskih koalicij izhajajo iz predpostavk teorije iger – povezuje se samo toliko strank, kolikor jih je racionalno potrebno za dosego minimalne večine. Vendar se povezujejo predvsem stranke , ki so blizu na lestvici levo- desno oz. imajo podobne politične preference (Riker, 1960). Poleg pridobivanja ministrskih mest se kot pomemben motivacijski dejavnik pojavlja tudi vplivna oblikovanje politik. Svoje politične preference sodobne stranke uskladijo v koalicijskih pogodbah, v katerih določijo način razdelitve ministrskih položajev in način vodenja. Nasproti večinski koaliciji oz. koalicijski vladi, ki se formalno izvoli v parlamentu, se iz ostalih strank oblikuje opozicija, ki ima številne funkcije, v praksi pa lahko koalicijsko vlado tudi podpira. V novih demokratičnih državah se je pojavilo več tipov koalicij, v Sloveniji npr. velika koalicija dveh ali več strank, mešana koalicija iz programsko različnih strank ali pragmatična koalicija. Poseben primer v zadnjem času je manjšinska koalicija levosredinskih strank ob podpori ene opozicijske stranke (Levice). Tako kot v drugih evropskih državah z daljšo tradicijo oblikovanja manjšinskih koalicijskih vlad (Španija, skandinavske države), je oblikovanje manjšinske koalicije odvisno od vrste notranjih in zunanjih dejavnikov. V nekaterih državah sev zadnjem času oblikujejo tudi povsem novi tipi koalicij, ki oblikujejo vlade (Italija, Madžarska). Oblikovanje pragmatičnih koalicij poteka tudi na ravni EU.
Cilji in kompetence:
– seznanitev študenta z »zgoščenim zgodovinskim časom« ustanovitve slovenske države s pravnih, kulturenih in socioloških vidikov, upoštevaje notranje in zunanje politične silnice
– seznanitev študenta z volilnimi sistemi
Predvideni študijski rezultati:
Znanje in razumevanje:
- sposobnost samostojnega raziskovanja in razumevanja osamosvojitvenih procesov,
- sposobnost ocenjevanja sodobnih in tranzicijskih procesov na podlagi zgodovinskega znanja
Metode poučevanja in učenja:
Predavanja, vaje (s samostojnimi nastopi slušateljev):
Frontalna oblika poučevanja
Delo v manjših skupinah oz. v dvojicah
Samostojno delo študentov
Metode (načini) dela:
- Razlaga
- Razgovor/ diskusija/debata
- Delo z besedilom
- Proučevanje primera
- Igra vlog
- Druge vrste nastopov študentov
- Reševanje nalog
- Vključevanje gostov iz prakse
- Udeležba na okrogli mizi, na konferenci
Načini ocenjevanja:
Pisni izpit 100%