Razstave

Tanja Špenko: Črne slike

Akademska slikarka Tanja Špenko se je kljub dolgoletnemu pedagoškemu delu kontinuirano in predano posvečala snovanju osebnega opusa, tako na področju slikarskega kot grafičnega medija. V zadnjih letih je njeno ustvarjanje še bolj intenzivno. Uspeva ji ohranjati kreativni elan in raziskovalno vnemo, tako v smislu preverjanja in nadgrajevanja izbranih likovnih izraznih sredstev kot vsebinskih sporočil. Njena ustvarjalna dejanja so avtorsko svobodna in predstavljajo (p)osebno ustvarjalno oazo, neobremenjeno z aktualnimi likovnimi trendi.

Avtorica z likovno govorico izraža subtilno percepcijo prostora in časa, predvsem pa življenja. Z njo se dotika vprašanj o človekovem bivanju, o njegovem sobivanju z naravo in o življenju narave same. Aktualne in hkrati večne teme podaja na izrazito intimen način, s poudarjeno introspekcijo in z likovno samosvojostjo. Odmika jih od stvarnosti in njenih realnih razmerij ter jih od prepoznavnega popelje v globlje pomensko in simbolno. Abstrakcija ji namreč omogoča, da se izraža na sebi lasten način ter se v vsej polnosti posveti likovnim izraznim sredstvom, barvi, ploskvi in liniji, njihovim vlogam in sporočilnosti, da jih raziskuje in njihove vrednosti avtorsko nadgrajuje.

Fizični prostor slikovnega polja jo je s svojo belino vedno klical k ustvarjalnim dejanjem, k močni in jasni izpovedi, ki pa je vselej zavita v metafore, asociacije, predvsem pa v simbole, pripadajoče slikarkinemu osebnemu repertoarju.

V prezentnem ciklu likovnih del spremembo in hkrati močno simbolno gravitacijo prinaša že črna barvna zasnova slikovne podlage. Zato avtorica kljub nadaljnjemu kolorističnemu dogajanju tovrstne slike poimenuje »črne slike«. Z namenom in pomenom. Slike je namreč začela ustvarjati po mamini smrti in jih posveča prav njej. V njih slikarkina ikonografija postane še bolj intimna. Je poklon nadvse dragi osebi, je odsev obdobja žalovanja, pa tudi obujanja spominov in je izraz hvaležnosti za vse prejeto.

Črna na slikah v polnosti simbolizira zavest o končnosti bivanja na tem svetu. Izbrana podlaga na simbolni ravni predstavlja tudi nezavedno, noč, mater, zavetje, jin (ženski princip v vesolju in družbi). Nadaljnje barvno dogajanje vključuje za slikarko značilno omejeno barvno paleto z intenzivnimi, močnimi in pomenljivimi vrednostmi. V rdeče barvne poudarke pretaka primarno življenjsko energijo, z zeleno prinaša pomirjenost in pripadnost ter odprtost navzven, z modro, ki je najbolj nesnovna med barvami, objektivizira duhovnost in modrost, z zlato udejanja imaginarno in mistično svetlobo, se dotika božanskega, vstopa k notranjemu bogu.

Ne le v izboru barv, tudi v karakterno raznolikih nanosih je zaznati potop v globine in uresničevanje slikarkinega nezamenljivega likovnega karakterja. Njena neposredno izživeta, suverena, odločna, jasna, gibka poteza s čopičem vzpostavlja rahlo valovite oblike, ki se zdijo kot utrinki življenja v barvno homogenem prostoru. Vanj postavlja tudi eksaktne, geometrijske like, v katerih se koncentrirajo večne modrosti in sporočila. Skupaj s podlago imajo močan kontrapunkt v nanosih, ki nastanejo z odtiskovanjem. Njihove raznolike fakture povzemajo oziroma vzpostavljajo bistvo, ki je vez med zavednim in nezavednim, med razumskim in emotivnim, med materialnim in duhovnim. V ta dialog avtorica tokrat povabi bele poteze in bele odtise lesa, ki kot pravi sama, simbolizirajo dan, očeta, jang (moški princip v vesolju in družbi), aktivnost, svetlobo, svobodo in njene zamejitve ter optimizem.

Likovno čistost, estetskost in hkrati seizmografsko občutljivost prezentirajo posamezne minimalistične linije, zarisane čez slikovno polje ali pa spiralasto zavite znotraj večne in popolne forme kroga. Zlata zasnova črtnih sledi še nadgrajuje njihov pomen in zdi se, da se tok življenja zaustavlja prav v posebnih, zlatih trenutkih.

Intima in hkrati širina pomenoslovja likovnih rešitev Tanje Špenko znova vodi k dualizmu, ki tvori ravnovesje v vsem. V toku njenih izpovedi, pogledov in čutenj ima vse nadvse pomembno poslanstvo. To avtorica začne uresničevati že z izbiro barve slikovnega polja in nadaljuje z notranjo gradnjo, s kompozicijo, s katero vzpostavlja temelje svojih refleksij in jih že v samem začetku nazorno opredeli. Razparcelacija slikovnega polja je premišljena in eksaktna, še več, je prva nosilka globljih pomenov, uresničenih v vertikalnih ali horizontalnih zasnovah, celo v izraziti tendenci po ravnovesju in nenazadnje po simetriji. Na »nebu« Tanjinega slikovnega polja se poseganja v črnino kljub raznolikosti likovnega uresničevanja približujejo, iščejo stik in dajejo čutiti dotik (»Imaginarni vidiki – nemir – poseganje v črno snov in energijo«). Tu se začne in nadaljuje slikarkino samosvoje in polnomočno ter osmišljeno likovno bivanje.

Anamarija Stibilj Šajn

 

O avtorici

Tanja Špenko je bila rojena julija 1956 v Ljubljani, leta 1974 je z odličnim uspehom zaključila VII. gimnazijo Vič v Ljubljani. Leta 1979 je diplomirala na slikarskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Štefanu Planincu. Razstavljati je začela leta 1979 s triavtorsko razstavo v Galeriji Škuc, od takrat tudi sodeluje na mnogih skupinskih razstavah doma in v tujini. Od prve samostojne razstave leta 1981 v Avli Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani do danes se  je na samostojnih razstavah doma in v tujini predstavila več kot šestdesetkrat, med drugim: leta 1984 v ljubljanski Bežigrajski galeriji, leta 1985 v Klubu Collegium Artisticum v Sarajevu (Bosna in Hercegovina), leta 1991 v Galeriji ZDSLU, leta 1994 v mariborskem razstavnem salonu Rotovž in celjskem Likovnem salonu, leta 1997 v Galeriji Equrna v Ljubljani, leta 1998 v Muzeju grada Zagreba (Hrvaška), leta 2001 v Mestni galeriji Piran, leta 2005 v galeriji Božidar Jakac (v nekdanji samostanski cerkvi) v Kostanjevici na Krki, leta 2008 v Galeriji A+A v Benetkah (Italija), leta 2011 v galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči, leta 2012 v Steklenem atriju mestne hiše v Ljubljani, leta 2013 v Mali galeriji v Kranju, leta 2014 v Galeriji generalnega konzulata Slovenije v Celovcu, leta 2017 v SKC Korotan na Dunaju in galeriji Werkbund v Grazu. Leta 2015 je med drugim  sodelovala na 13. festivalu sodobne umetnosti Art Stays “Wunderkammer” v Miheličevi galeriji in  Minoritskem samostanu na Ptuju. Leta 2007 je ustvarila cikel sitotiskov za grafično mapo in cikel manjših grafik za bibliofilsko knjigo Vmesnost ob pesmih Andreja Medveda (tisk: Slavko Pavlin, Mednarodni grafični likovni center Ljubljana). Njena likovna dela so v več slovenskih zbirkah: V Moderni galeriji Ljubljana, Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, Umetnostni galeriji Maribor, Obalnih galerijah Piran, Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in drugje. O njenem slikarskem delu so med drugim pisali Andrej Medved, Jure Mikuž, Lev Menaše, Aleksander Bassin, Igor Zabel, Alenka Domjan, Tatjana Pregl Kobe, Anamarija Stibilj Šajn, Iztok Premrov, Marika Vicari, Nives Marvin, Barbara Sterle Vurnik, Sarival Sosič, Borko Tepina, Olga Butinar Čeh, Judita Krivec Dragan, Cene Avguštin, Miloš Bašin, Mitja Visočnik in Tanja Špenko sama. Je članica ZDSLU, deluje kot slikarka, grafičarka, ilustratorka in je bila likovna pedagoginja na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana. Živi in ustvarja v Ljubljani.