15. Razstava grafičnih del Igorja Konjušaka: Pikselizacija grafičnih listov

Kaj predstavlja t. i. čista grafika?

Izbor grafičnih del mag. grafike dr. Igorja Konjušaka, Zagreb

Dve dejstvi sta pustili dovolj močan odmev v ljubljanskih razstavnih prostorih: v Društvu likovnih umetnikov Ljubljana na Bregu 22, kjer so na pobudo mag. grafike in profesorja razstavili izbrane grafike slovenskih in pedagoških likovnih akademij, kot tudi izbrana dela ljubljanskega diplomanta in profesorja grafike na sarajevski akademiji, skupaj z izbranimi diplomanti, oktobra 2023, kot v prostorih Nove univerze na Mestnem trgu, kjer so bile letos predstavljene grafične liste mag. in prof. Nevenke Arbanas iz Zagreba.

Prilagojena sivina, zadržana črnina, simetrija, bolj ali manj jasni črni zapisi, ki smo jih kot neke vrste enotne linije odkrivali na prvi omenjeni razstavi v izbranih grafikah, ki jim je bil mentor akademski slikar in grafik Dževad Hozo, eden najvidnejših predstavnikov ljubljanske grafične šole in študent prof. Rika Debenjaka. Hozo je Ljubljano zapustil skupaj s svojo stanovsko kolegico in ženo, akad. slikarko Metko Kraigher. Oba sta, navkljub težkim časom, vse do smrti zasedala svoji pedagoški mesti na novi sarajevski akademiji.

Ne smemo pozabiti dejstva, da so med obema akademijama ostale močne vezi. Na sarajevski akademiji je dolga leta sodeloval tudi pokojni prof. dr. Stane Bernik kot profesor likovne teorije in dizajna. Hozo pa je sodeloval tudi na številnih razstavah doma in po svetu kot predstavnik ljubljanske grafične šole, kot tudi na samostojnih predstavitvah od Ljubljane, Bremna do São Paula, kjer sem ga kot generacijski kritiški vrstnik spremljal v svojstvu enega najbolj prepričljivih predstavnikov ljubljanske grafične šole, katere primat mu je v mednarodnem umetniškem prostoru priborila prvo poimenovanje mlada italijanska kritičarka Lea Vergine. Naj na tem mestu ne pozabimo omeniti Hozovih knjižnih izdaj – teorij od globokega tiska pa dalje v enciklopedijskem obsegu, ki so izhajale v Mladinski knjigi.

Zdi se mi, da je bilo dovolj uvoda in opozoril na tekoče dogajanje v našem prostoru, ki se nekako hote ali nehote posveča bodočemu grafičnemu bienalu, ki naj bi prihodnje leto spet dobil domicil v prostorih naše Moderne galerije.

Pred nami je okoli 15 novih grafičnih listov, vseh v tehniki suhe igle, avtorja Igorja Konjušaka. V njegovem življenjepisu piše, da je ta zagrebški študent leta 2012 magistriral na sarajevski likovni akademiji pri Dževadu Hozi. Že zadnja dela omenjene prof. Nevenke Arbanas so v Ljubljani predstavljala neke vrste monumentalnost, kar je plod aktivnega sodelovanja njenega sodelavca Igorja Konjušaka. Vzrok za to občutje je bila velikost, pa širina, sicer pa abstraktni nemir in poteg linije, ki ju ni bilo ne konca ne kraja.

Igor Konjušak je v bistvu pomemben in hkrati malenkosten nadaljevalec, delno v svojstvu kot sodelavec svoje dolgoletne zagrebške profesorice, delno pa kot aktiven udeleženec hrvaških trienalov grafike, akvarela, morda tudi, če gre za redivivus teh starodavnih tehnik. O tem bi se veljalo podučiti podrobneje v monografiji Splitskega Breviarija znamenitega poznavalca in umetnostnega zgodovinarja ter kritika Iva Šimut Banova. Naš umetnik pa si je uspel vzeti tudi tako popoln čas, da je doktoriral pri prof. Ivici Šišku.

Potem ko smo med razstavljenimi deli odkrili več prepoznavnih hommagev Dževadu Hozi in Bogdanu Borčiću, odkrivamo izjemne rastrske nadrobnosti, igrivosti, ki so se zaustavile v sencah, v odsevnosti in neodtujenosti hkrati, neke vrste nedokončanosti Borčićeve grafike.

Ko smo uvodoma zapisali, da gre za čisto grafiko, lahko ob takšni čistosti zapišemo, da ji ni ne konca ne kraja, da jo avtor zna umeriti, prevleči, odvleči in jo takoj zapustiti. Si upamo trditi, da je to sporočilo neke nove stvarnosti oziroma še vedno reminiscenca sedanjosti?

Aleksander Bassin

 

O avtorju

Igor Konjušak se je rodil leta 1957 v Zagrebu. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu na oddelku za grafiko v razredu prof. Dževada Hoze, leta 2012 pa je magistriral pri istem profesorju. Sodeloval je pri izvedbi dveh celovečernih animiranih filmov, “Čudoviti gozd” in “Čarovnikov klobuk”, za Croatia film.

Od leta 1988 do konca leta 1996 je oblikoval kristalne izdelke za tovarno stekla. Doslej je razstavljal na več kot dvajsetih samostojnih razstavah in okoli tristo skupinskih razstavah. Objavil je dvajset grafičnih map, tako samostojnih kot soavtorskih. Sodeloval je na približno sedemdesetih delavnicah na Hrvaškem in v tujini.

Imel je vrsto predavanj v Narodni in študentski knjižnici v Zagrebu, v Kabinetu grafike Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter v mestu Bogenšperg v Sloveniji. Redno je prisoten na bienalih v Splitgraphicu, trienalih hrvaške grafike in hrvaškem trienalu akvarelov. Razstavljal je na Poljskem, v Nemčiji, Švici, Sloveniji ter v Bosni in Hercegovini. Leta 2008 je njegova monografija izšla pri Splitskem Brevijarju, avtorja Iva Šimata Banova.

Bil je član različnih strokovnih združenj, kot so Društvo hrvaških filmskih delavcev, Likum in HZSU. Leta 1989 je prejel prvo nagrado za ilustracijo na temo “Boj proti alkoholizmu in drugim odvisnostim” v Sarajevu. Doktorat je pridobil leta 2016. Zaposlen je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu.

Alojz Konec